Diskretnost energijskih nivojev elektronov v atomu lahko pokažemo s Franck-Hertzovim poskusom. Leta 1914 sta poskus opravila nemška fizika James Franck in Gustav Hertz. Plinska trioda (Slika 1) vsebuje kapljico živega srebra $\mathrm{Hg}$, plinska faza nad njo pa ima pri temperaturi $200^{\circ}C$ tlak okoli $1 \mathrm{kPa}$. V cevi pospešujemo elektrone od katode proti anodni mrežici z napetostjo $U_1$ in jih nato lovimo s kolektorsko anodo, ki elektrone dodatno odbija z majhnim potencialom $U_2$. Merimo tok elektronov $I_2$, ki doseže kolektorsko anodo, to je tok elektronov, ki uspejo premagati zaustavitveni potencial $U_2$ med anodno mrežico in anodnim kolektorjem.

Slika 1: Shema plinse triode
Ko povečujemo napetost $U_1$, s katero pospešujemo elektrone, doseže kolektorsko anodo vedno več elektronov. A ko kinetične energije elektronov dosežejo 4.9 eV - razliko $\Delta E = E_1 - E_0$ med prvima dvema vzbujenima stanjema $\mathrm{Hg}$ atoma - postanejo nekateri trki neelastični. Posledično se elektroni upočasnijo in ne dosežejo kolektorske anode. V odvisnosti toka $I_2$ vidimo značilen padec. Pri višjih napetostih, npr. 9.8V, imajo elektroni že na sredini pospeševalnega pasu kinetično energijo 4.9 eV. To je dovolj, da jo izgubijo v neelastičnem trku. Od tukaj do anode mrežice spet pridobijo energijo 4.9eV in drugič neelastično trčijo tik ob anodni mrežici. Spet torej opazimo padec v kolektorskem toku $I_2$.
| Index | U [V] ± 0.5 V | I_U [V] ± 0.00016 V | delta_U [V] ± 0.5V |
|---|---|---|---|
| 1 | 4.5 | -0.00623 | 4.5 |
| 2 | 9.8 | 0.00000 | 5.3 |
| 3 | 14.8 | 0.01424 | 5.0 |
| 4 | 19.9 | 0.02492 | 5.1 |
| Index | U [V] ± 0.5 V | I_U [V] ± 0.00016 V | delta_U [V] ± 0.5V |
|---|---|---|---|
| 1 | 4.5 | -0.00825 | 4.5 |
| 2 | 9.8 | 0.00110 | 5.3 |
| 3 | 14.8 | 0.00660 | 5.0 |
| 4 | 19.9 | 0.01320 | 5.1 |
| Index | U [V] ± 0.5 V | I_U [V] ± 0.00016 V | delta_U [V] ± 0.5V |
|---|---|---|---|
| 1 | 4.8 | -0.004 | 4.8 |
| 2 | 9.8 | 0.002 | 5.0 |
| 3 | 14.8 | 0.007 | 5.0 |
| 4 | 19.9 | 0.016 | 5.1 |
| Index | U [V] ± 0.5 V | I_U [V] ± 0.00016 V | delta_U [V] ± 0.5V |
|---|---|---|---|
| 1 | 4.9 | 0.00178 | 4.9 |
| 2 | 9.8 | 0.01246 | 4.9 |
| 3 | 14.9 | 0.02848 | 5.1 |
Na podlagi rezultatov lahko ocenimo, da je $\Delta E = E_1 - E_0 = e_0 \Delta U_1 = 4.97 eV \pm 0.5 eV$. Na podlagi tega lahko sklepamo, da Hg (najverjetneje) oddaja fotone z valovno dolžino 254 nm, kar klasificiramo kot UV valovanje in ga s prostim očesom ne vidimo.